Tik pred Božičem ....

... se jaz sestavljam skupaj. Telo je izžeto, glava pa povsem prazna, zmedena .... nesposobna jasnega razmišljanja. Včeraj nisem bila sposobna izračunat niti povsem preproste računske kalkulacije in prav hudo mi je bilo. Telo ni pustilo, da bi šla gledat hčero, ki je igrala v gledališki predstavi in tudi to je strašno bolelo. Kar nenadoma me je položilo (očitno neka zastrupitev, čeprav mi ni jasno s čim, da bi se pa sedaj spuščala v podrobnejše preiskave, res ni pravi čas, saj je pred leti to trajalo skoraj tri mesece, da so odkrili, da sem bila alergična na neki preparat, ki sem ga dobivala v bolnici). Dva dni sem preživela kot v transu, ne da bi se zavedala same sebe. Včeraj proti večeru sem počasi sestavljala delce in se začela vračati nazaj... čisto počasi in negotovo pri prav vsakem koraku. Prvič se mi je naredilo, da nisem mogla realizirati enega naročila in se še na tem mestu opravičujem in ne znam povedati kako mi je hudo. Prav tako sem (tudi prvič) včeraj morala dve naročili zavrniti.

Tudi če bi bila povsem zdrava, bi se borila z zadnjimi minutami, takole slabotna pa.... Preprosto ne gre in ne gre. Hvala vsem za razumevanje. 
Tako je žalostno prazen ostal album, ki bi moral biti že dokončan. Žal. Vendar bo že nekoč dobil svojo podobo. Takšno kot sem mu jo namenila.

Zastala je peka, zastala so moja darilca, polovica napisanih voščilnic še vedno leži na mizi.....Zvečer (pravzaprav pozno zvečer kot v pravi božični delavnici) sem se le morala toliko sestavit skupaj, da sem usmerjala 5 palčkov(takšnih velikih), ki so zasedli mojo delavnico, da smo družno zavili okoli 90 darilc (osebnih, poslovnih...). Zaključili smo malo pred 23 uro. In danes mi prav nič ni mar, da je delavnica v razsulu, da za polovico stvari ne vem kje so in da bo trajalo kar nekaj časa da vspostavim red. Enkrat po praznikih .... Sedaj se moram predvsem psihično pripraviti na to, da pa bomo vendarle nekaj kuhali in jedli. Včeraj je bila cela naša brez kosila, ker bi me samo pobralo ob vonjih in pogovorih. Šele po 10 uri zvečer, sem hčeri dovolila, da je začela govoriti o tem kaj in kako za božično večerjo.

Sedaj pa počasi novim zmagam nasproti. Vsi so odšli, imela sem že bližnje srečanje s sesalcem in mislim, da bom danes mogoče že celo uspela skuhati kosilo. Poizkusiti ni greh.