Sem majhna, pa vseeno.....

....še vedno drevo, drevesce.

Včasih pač na svojih poteh (in tudi pri načinu ustvarjanja) prevlada vse tisto, kar dani trenutek nosimo v sebi, tudi podzavestno občutimo. Očitno se v teh dneh počutim majhno, mogoče malček nepomembno, pozabljeno....

Kar zmanjkalo je vsega, kar bi lahko še dodala, le zvezde so ostale kot upanje in hrepenenje po svetlobi, svobodi, občutku pomembnosti......

In potem.....

Še rumena s eje nekam izgubila, izginila, ostali so le zeleni toni na beli brezčasni podlagi.

Presekati monotonost mi je uspelo le z tremi zelenimi trakovi (huh!...kako jih je bilo težko zavezati, kar takšni izmuzljivi so bili).