Čas pa kar hiti, nič ne vpraša, za trenutek počaka....

Nekako se pobiram. Vročina se je sicer že davno poslovila, ostala pa je nemoč, utrujenost, nekakšna brezvoljnost. Otroci po tednu dni odhajajo v šolo. Imam občutek, da sem toliko vsega zamudila, da je toliko vsega kar nekako šlo mimo mene, brez da bi se me močneje dotaknilo.

Prvič po mnogih letih je letošnja smrečica enaka lanski in tudi sam prostor je razen namiznih in poličnih dekoracij ostal nedotaknjen. Še letošnji narejeni okraski so ostali nepobarvani. Včeraj je bila četrta adventna nedelja. Mnogi ji pravijo Tiha adventna nedelja. To me je vedno čudilo. Nekako sem si predstavljala, da z bližanjem dogodka narašča veselje, bučnost......

In potem sem se začudila preprosti razlagi: zaman je prišel na svet, če zanj ni prostora v človekovem srcu. V svojih srcih je potrebno pripraviti bivališče zanj.

Sem ter tja sem kakšno stvar postorila. Nekakšno praznino je bilo čutiti tudi v idejah. Kar se mi je znašlo pod prsti, mi je delovalo tuje, neuporabno, čudno......Zgornji mini aranžma je položen na velik okrogel zlat krožnik in čaka, da naokoli naložimo domače piškote. Zaradi stika s hrano je uporabljeno umetno listje. Namenjeno je vse skupaj za darilo.

Zunaj je pobelilo vse naokrog in pritisnil je strašanski mraz. Ena od naših ptičjih valilnic tiho sameva v vejevju velike češnje. 

V sobotnem popoldnevu sem bila nekako prisiljena delati v delavnici. Treba je bilo zaviti množico daril nekemu znancu. V stilu pravega božička je prišel s tremi velikimi žaklji in po nekaj urah z njimi odšel. In počasi se je začelo vračati upanje, da kaj pa le ustvarim, pripravim. Zaradi bolezni sem še kar brez darilc za vse domače in tudi nekaj drugih bližnjih.

Del enega od modrih daril. Škatlica napolnjena s čokoladno sladkostjo.

Kompletek bo vseboval še domače piškote.

Lep preostanek adventa vsem skupaj. Ta teden bo krajši. Kot bi mignil, bodo tu praznični dnevi.