Miklavž goduje, pridne otroke obdaruje

Mislim da se mnogi še spominjamo, kako so naše mame ali babice govorile, kadar se je  nebo obarvalo z rdečo zarjo, da Miklavž peče pišote. Tudi jaz sem imela še ne dolgo nazaj navado to govoriti svojim otrokom. Vse dokler le niso bili že toliko preveliki, da bi verjeli v takšne stvari. Pa ne toliko verjeli, kot to, da človek (tudi otrok) sprejme golo realnost in jo začini  s svojimi občutenji, spomini..............
Sedaj jih moramo peči kar sami, kar pa je seveda vedno čisto posebno doživetje...vse tiste vonjave, otroško oblikovanje piškotov, še kakšnega vročega smuknit v usta.........In vedno jih pečemo tudi nekje okoli Miklavža.

Začetek sem opremila s fotografijami še z enim od naših venčkov (tu je pri svečah uporabljeno tisto, kar sem pisala v objavi o izdelavi osnove venčka....v sveče so z dna porinjene štiri žičke, da svečo lahko pritrdimo na podlago).

RAZPOKANI PIŠKOTI (mini hlebčki jim pravimo pri nas)

• 250 g kokosove moke
• 120 g čokolade v prahu
• 100 g zmletih orehov
• 250 g sladkorja v prahu
• 3 jajca
• sladkor v prahu za "posip"

Rumenjake ločimo od beljakov. Rumenjake, kokosovo moko, čokolado v prahu, orehe ter sladkor zmešamo in dodamo sneg iz beljakov. Iz mase naredimo kroglice, ki jih povaljamo v sladkorju v prahu. Piškote naložimo na pekač, ki smo ga obložili s peki papirjem in jih pečemo 5 - 8 minut na 200 stopinjah, oziroma dokler piškoti ne razpokajo. Ohladimo jih na pekaču.
Po končani peki so še dokaj mehki, kot bi ne bili pečeni. Pa so. Masa se pri oblikovanju kroglic malo prijemlje na dlani, vendar se jo da lepo oblikovati. 

Te piškote sem prvič pekla pred nekaj leti. Dobri(nadležni le za tiste, ki jim ni ljub kokos), očesu prijazni in idealni za packanje z malimi ročicami, ki pri delu postanejo tako lepe čokoladne barve in rahlo spominjajo na to, kot da smo se ravnokar igrali v luži, prepolni čudovitega blata.
In letos se mi je v poplavi nereda, ki je vladal v naši hiši, naredilo, da sem pozabila v maso(vedno delam dvojno) dodati orehe. Izvedela sem zgolj tako, ko sem jih po že končani peki zapazila na delovnem pultu(neporabljene orehe namreč). Strahoma sem enega zagrabila in ga vtaknila v usta in začuda ugotovila, da sploh ni kakšne bistvene razlike. Le kokos se je bolj občutil, kot v tistih z orehi.


Pa da se ne izgubim preveč....pri Miklavžu smo.

Pravzaprav pri svetem Nikolaju. In tudi tu mislim, da smo si lahko edini, da je to eden najbolj priljubljenih svetnikov. Vsaj na naših tleh pravgotovo. In prav gotovo so otroške oči tiste, ki se najbolj svetlikajo na ta dan in še pred tem strahoma oprezajo za parklji, ki so Miklavževi zvesti spremljevalci, saj poredne čaka palica.

Bil je škof v Miri v Likiji(današnji Demer v turškem okrožju Antaliji). Čaščenje kot takšno, pa je k nam v ta del Evrope prišlo nekje v 6.-7 stoletju. In kako zelo je priljubljen prav na naših slovenskih tleh, govori tudi podatek, da je ravno njemu posvečeno največ cerkva, mislim da okoli 116.
Upodablja se ga v škofovski obleki, v rokah pa ponavadi drži tri zlate krogle, tri jabolka na knjigi, lahko tudi s tremi hlebčki ali kamni. 

(pri nas je prinesel vsakemu eno ledeno jabolko)

Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah.

Ena njegovih(še vedno smo tam, kjer smo bili na začetku objave) značilnosti je tudi to (čeprav nisem ravno prepričana, da v danšnjih časih to kaj veliko velja), da prinaša skromna darila. Na krožnikih ali v nogavicah, ki mu jih nastavijo otroci, pusti orehe, jabolka, fige, mandarine, suho sadje, sladkarije, nogavice, rokavice.....Za poredne pa......te prepusti parkeljnom, da jih kaznujejo po svoje. Njegovi značilni spremljevalci so tudi angeli. K nam prihaja peš, včasih pa tudi na saneh v katerih je ponavadi konjska vprega.

ČAJNI PIŠKOTI (tisti, ki vedno uspejo)

• 350g moke
• 150g sladkorja v prahu
• 1 zavitek vanilijevega sladkorja
• 2-3 rumenjake
• 250g masla

Vse sestavine zamešamo v gladko testo, postavimo na hladno (v hladilnik), kjer naj počiva 1 uro. Razvaljamo ga na debelino 2 milimetra in izrežemo oblike. Pečemo jih v ogreti pečici pri 170 stopinjah toliko časa, da porumenijo.
Ohlajene premažemo z marmelado in po dva stisnemo skupaj.
To je meni "naj" recept za preproste piškote. Dobri so, zdržijo tedne dolgo in dopuščajo nešteto variacij, da nam ni potrebno delati več različnih vrst testa. Najboljši so seveda osnovni: marmeladna očesca.  Moja mama je zelo malo pekla, piškotov pa sploh nikoli. Ne vem zakaj je bilo temu tako. Jaz pa sem to zelo pogrešala. Zato sem v tem času vedno raje bila pri stari mami, kjer se je peklo, je dišalo in se smejalo navkljub utrujajočemu delu. In vidim danes moje otroke, kako zelo se veselijo vsake take peke in kako na začetku zavzeto pomagajo, po nekaj časa pa koncentracija pada in po glavi se jim podi samo še to, kako kakšnega "pljuniti". In še med tem, ko jih krasim in finiširam, razglabljajo, kam neki jih bom letos skrila, da jih ne "ubijemo" že prve tri dni.  Bodo tam kot lani, ali pa mogoče tam.......?

Prav smejala sem se sama sebi, ko sem se spravljala k pisanju te objave. S fotografiranjem sem imela precej težav (prazne baterije, kradljivci piškotov na delu, neprava svetloba pripracljanje miklavževih darilc, ko se ponavadi tik pred zdajci pojavi še nekdo, za kogar "fali" darilce....). In ko sem gledala posneto, sem ugotovila, da so moje fotografije piškotov že dolga leta enake. Deska, ki jo imam že leta in leta (dve takšni: ena za pripravo hrane in druga za razna ustvarjanja kot je fimo, barvanje vlitkov; častitljive starosti 23 let); oblika in izdelava piškotov se tudi ni spremenila; peka po starih in preizkušenih receptih.

(zvezdice iz taistega testa, le da so premazane s sladkornim ledom, kateremu dodam velikooo cimeta)

 Pekli so se tudi orehovi in pomarančni kifeljčki, vsakih nekaj čez kilogram.

In seveda nepogrešljivi marmeladni žepki (delo najmlajših dveh).

Pa sem rekla: tudi to je očitno nekakšen del naše Miklavževe tradicije! In to je en del tistega, kar bi svojim otrokom rada pustila kot zapuščino: nekakšno stalnost, doslednost do praznovanja in ne vsako leto nekaj novega, drugega, nekaj, ob čemer čutijo trenutno ugodje, a se že naslednji trenutek sprašujejo, kje neki je tisto.....zvezda stalnica, kar je resnično naše.

Minimalistični Miklavževi paketki na globokih steklenih krožnikih( razpostavila sem jih kar po stopnicah med obema štukoma, na hitro dodajla še nove za obiskovalce).....ledeno jabolko in veliko krhljev, na vrhu pa še nekaj sladkih zalogajčkov in vitaminčkov. Potem je sledil tri urni čvek s postavljanjem ugank in veliko smeha, vmes pa seveda grizljanje posladkov in jagodni sok. In končno se je dan prevesil v tisti bolj mirni del. Otroci in obiski so  se preselili štuk višje, jaz pa s kosom kruha in nekaj rezinami sira pred tv.