Dobri mož na delu

Če sem v prejšnjem blogu pisala o Miklavžu, ga tudi v tem blogu ne smem izpustiti. Danes je njegovo godovanje.

Včeraj je namreč obiskal mene in takšnega presenečenja resnično nisem pričakovala, niti v sanjah.

Za ovojnim papirjem paketa(mimogrede ...že ta je bil tako lep, da je kar sijal v vsej svoji škrlatno rdeči barvi), ki je prišel kar po pošti, se je skrivala čudovita škatla. Takole je obležala na mizi, saj mi ni bilo popolnoma nič jasno in prepričana sem bila, da je: ali pomota, ali pa neslana šala.

Nestrpnost, radovednost, otroško pričakovanje, iskanje odgovorov na postavljena vprašanja......
...je zahtevalo, da tole lepotico razdrem.

Previdno sem se lotila čudovitih papirjev, da jih ne bi uničila, saj bi bil to greh.

In pod prvo lepotico se je prikazala nova lepotica.
Nobenega odgovora, nobene pametne razlage...samo še nova vprašanja.

V človeški naravi je iskanje odgovorov, raziskovanje......
Treba je dvigniti pokrov in pokukati v notranjost tele modre lepotice.
Modro in belo in modro in belo in nekje v nekem spodnjem delu se je svetlikala zlata barva. Izjema, odstopanje od vzorca? Tule mora biti pojasnilo skrivnosti!
In res je bila.
Samo sesedla sem se in obsedela.....ne tako kot v kakšnih filmih...s pokalom v roki(kajti bil je to pokal in napis na njem je izdajal od kod vse tole prihaja, v kateri kuhinji se je skuhala tale dobrota). Ne! mirno sem ga odložila na mizo in obsedela daleč proč, z nekakšne varne razdalje. Čutila sem, da je vse to preveč za mene in šele mnoge kasneje sem dojela, da se pravzaprav nikoli v življenju nisem naučila sprejemati. Dati je tako zelo lahko, sprejeti pa veliko težje.

Miklavževo presenečenje je prišlo s foruma, kjer je moj največji prispevek zgolj samo to, da sem si vzela nekaj časa, da sem ga postavila in mu dala začetne vzgonske moči za njegovo rojstvo. In potem je zaživel z vsemi tistimi krasnimi ljudmi, ki so se na njem pojavili in ga oblikovali. Kot takšen deluje sedaj že dve leti in pol. HVALA!

Vseh presenečenj, predvsem pa moje velike zahvale se ne da pokazati, niti popisati. In čeprav je forum o katerem govorim, forum, ki je pravzaprav namenjen prehranjevanju in vsem kar je s tem povezano, naj vam prišepnem, da se je v škatli med vsemi drugimi presenečenji skrival tudi bon v vrednosti 200€ za prečudovito trgovino, o zapravljanju v kateri pač sanjamo takšni ali drugačni ustvarjalci. Hoby&Art Kranj. David....prihajam.

Pred temle šokom sem uspela spraviti skupaj še eno voščilnico.

Bela osnova, velikosti amerikanka,

Preko spodnjega dela sem dodala temno zelen papir. Tako belo osnovo(samo v zgornjem delu) kot zelen papir sem poštempljala z motivom snežinke in posula z belim embosing prahom ter segrela.
Na zelen papir je dodan še okrasni trak delan v večih plasteh in pritrjen s pomočjo 3d blazinic. Osrednji motiv je tokrat smrečica, ki je pravzaprav dvostranska nalepka (pole le teh kupljene v zgoraj omenjeni trgovini). Moje delo je bilo zgolj, da sem jo posula z zelenimi bleščicami, obe snežinki pa z belimi. Srebrno zeleni okrasni deli so rezani ročno, za kar si naredim kartonsko šablono in obrezujem.Malo prickinga in povezovanje nastalih luknjic z gel pisali v pripadajočih barvah. Vsi deli so skupaj sestavljeni s pomočjo 3d trakov.
Na koncu sem samo še dodala napis.

In lep vikend vsem, ki tule tako ali drugače berete. Moram priznati, da sme malce presenčena, da je tako malo odziva na moj bonbonček, a očitno je resnično premajhen in premalo privlačen. Vendar pa to ne pokvarilo moje dobro volje. Sedaj grem v trgovino po Miklavževo darilo za našega mačka. Tudi on je bil priden.

In prilagam samo še delni zapis mojega pisanja, ki sem ga pustila na našem forumu:
Težki znajo biti tile decembrski časi....res je.
Pričakovanja otrok in velike stiske staršev. Ko moraš razočarati svojega otroka, je to nekaj zelo hudega, pa čeprav so njegova pričakovanja nerealna ali močno prevelika. Zmeda, ki jo povzroča toliko "dobrih" decembrskih mož, ne bo nikoli izginila. Tu je in vsako leto znova se moramo z njo tako ali drugače soočati, spoprijeti in jo preživeti. Veliko staršev nujno potrebne nakupe praktično "prišpara" za ta decembrski čas. Vsakdo se pač znajde po svoje in po svojih možnostih. Tako je prav, pa naj bo na koncu kakorkoli pač že je.....samo da nekaj je. Iskrice v otroških očeh morajo živeti!

Saj veste, da nisem ravno krščanstvu zapriseženo bitje, pa vendar bi rada z vami delila en lep zapis:
Da bi božič zares čudežno deloval, potrebujemo otroško srce in otroške oči. Jezus je rekel, če ne postanemo kakor otroci, ne pridemo v božje kraljestvo. Božič je za otroke vseh starosti.

Samo otrok lahko gleda v svetlo zvezdo repatico, ne da bi pomežiknil, le otrok lahko sliši mrzle besede »ni prostora« znova in znova, ne da bi obupal ali se jezil. Le otrok lahko vstopi v hlevček, ne da bi se zgražal. Le otrok lahko sliši angele in teče v Betlehem, da bi počastil Boga. Gospod, pomagaj mi biti otrok ta božič.

Tole je pravzaprav tudi pisanje naše Irene danes, ko je napisala:"Starejši sine me je ponoči poklical ( sem bila še pokonci) na mobitel in me vprašal, če vem, koliko je star. Odgovorila sem mu, da imam tudi jaz 49 let in me Miklavž ne spusti, kadar sem pridna."

Irena je ena tistih, ki zna biti otrok in prebuditi svojo otroško dušo in verjeti, tako kto znajo samo otroci. Kot Magda in vse ostale mame, ki svojo otroško dušo in moč vere živimo skozi svoje otroke. Nam je lažje, nam je dano nekaj, kar morajo drugi drugače začutiti, vsi tisti brez otrok. In tudi ti zmorejo......postati v tem času otroci, z neomajno vero v srcu, upanjem, pričakovanjem........., kajti njihova srca so velika in znajo brezmejno ljubiti nekoga, pa čeprav ni njihove lastne krvi. In vrjamem, da če znamo in zmoremo in hočemo v tem času prebujati in oživljati Božični duh....potem zmoremo še veliko več! Nekoč morajo priti časi, ko temu ne bo namenjen samo čarobni december.