Pa je za menoj eden bolj norih vikendov.
Začel se je pravzaprav že v petek, po končanem pouku. In začel se je tako lepo, da sem nekako čutila, da bo tole težko zdržalo. Moja zbirka materialov za ustvarjanje se je namreč povečala. In sicer so to okrasni trakovi, kar 23 različnih.

Kar se teh materialov tiče, sem kot majhen otrok.
Že davno so mimo časi, ko sem se veselila kakšnih drugih daril. Sedaj sem najsrečnejša, če mi podarijo nove papirje, papirnate serviete, trakove, lepila, skalpele......
Me veseli, da so to vzeli na znanje predvsem moji otroci in bližnji prijatelji. Sploh mi ni važno, da mogoče ni novo, da je rabljeno, da so za nekoga to ostanki, ki sodijo v smeti....Meni je novo, meni je lepo in to so tiste majhne stvari, ki me neizmerno osrečujejo.
Ampak.....
Kot sem že napisala, začelo se je tako lepo, da sem kar malce dvomila, da je to nekaj, kar lahko zdrži. S hčerama se napotim v mesto in takrat se je začelo......
Le slaba 2 kilometra od doma smo se nepričakovano znašli v kaosu na križišču, kjer je nora voznica izsiljevala prednost. Le hčerina trenutna zbranost in odločitev je botrovala temu, da nismo ostali ukleščeni med tri osebne avtomobile in kamion. Še dolgo smo sedele ob cesti in čakale miru, pomiritve. Neodgovorna voznica je seveda odpeljala s kraja dogodka.

In zato hvala angelom tam nekje na nebu. Čeprav sem po verski opredelitvi popolni ateist, sem takrat in še dolgo kasneje tako čutila.
Tole je spet delo Mary Helen Sims. Ne vem od kod ženska črpa moči za toliko lepih slik. In riše s tako neverjetno hitrostjo, da jo preprosto samo občudujem.
Deli angela so rezani: trup, krila in glava z rokami v molitvi. Vsi ti deli so na voščilnico dodani s 3dtrakom. Drugačnost sem tokrat naredila z bleščicami, s katerimi sem posula njene lase. Bleščice so tudi na zvezdah, ki so prav tako dodane z 3d trakom.
Vzorčasto ozadje je tokrat manj izrazito, lepljeno na bledo enobarvno podlago in pred dodajanjem na osnovo sem naokoli zavezala rumen satenast trak.
Torej...še enkrat hvala angelom.
Moj največji angel je bila tokrat moja hči, ki je v tistih delčkih sekund namesto da bi zavirala, dodala hitrost in odvozila slalom, ki postaja žal vse bolj pogost na naših cestah.
Kasneje sem razočarana ugotovila, da so čisto nepričakovano, brez da bi kaj obvestili, ukinili spletni album
email, kjer sem imela svoje fotografije. Za same fotografije ni problem, saj kot večina pametnih ljudi shraniš tudi kam drugam. Moteče je to, da sem veliko fotografij na splet dodajala s pomočjo tega albuma (tudi na moje bloge) in so sedaj tu zazijale praznine v obliki kvadratkov. Trenutno nimam ne volje in ne časa, da bi se lotila popravljanja te pomanjkljivosti.
In še to:
moje kolegice iz tujine so me končno prepričale, da na bloge dodam gumb za prevajanje. Težko je namreč z našim jezikom. Gumb je tu in rezultati prevajanja so pač takšni kot so, največkrat porazni. Nisem pikolovec in pravzaprav je že to prevajanje za mene pravi čudež. Ampak ker sem tudi estet, me pač zaboli ob pogledu na ...hmm.....nek zmazek. Upam, da bodo sedaj vsaj malce razumele, meni pa tako ali tako tega gumba ne bo potrebno uporabljati.